Valentinijan

Flavius ​​​​Valentinianus
(321 – 375 po Kr.)

Valentinijan se je rodil leta 321 našega štetja v Panoniji. Njegov oče je bil neki Gratianus, ki je prišel iz Cibal v Panoniji. Mladi Valentinijan je dobil dobro izobrazbo, celo izobraževal se je v slikarstvu in kiparstvu, umetnosti, za kateri naj bi pokazal veliko nadarjenosti.

Po vojaški karieri je prišel kot vojaški tribun podKonstancij IIv Mezopotamiji (ok. 360 n. št.) in kasneje poveljeval četi suličarjev pod Julijan . Čeprav ga je Julijan leta 362 AD poslal v izgnanstvo v Tebe v Egiptu zaradi njegovega krščanstva.

Ob Julianovi smrti, Jovian ga kmalu odpoklical in mu ukazal, naj obračuna z uporniškimi četami vGalija. Nevarna naloga, ki jo je Valentinijan opravil šele po precejšnjih težavah in velikem tveganju za lastno življenje.
Njegova nagrada je bila poveljstvo nad težkimi pehotami znotraj cesarskih gospodinjskih čet (scutarii).



Ob smrti Jovijana so poveljniki vojske, ki se je umikala iz mezopotamskega pohoda, ko so z glavnino dosegli Nikejo, sklicali svet z nekaterimi državljanskimi voditelji, da bi izbrali novega cesarja. Skupaj so se odločili za Valentinijana, ki je bil takrat še v Ankiri (Ankara) (364 po Kr.). Valentinijan je takoj, ko so ga pozdravili za cesarja, imenoval svojega mlajšega brataValenskot soavgust vladal vzhodu, on pa zahodu.

Če bi obstajale prejšnje delitvecesarstvona vzhodni in zahodni del, potem pa se je vedno sčasoma spet poenotila. Čeprav se je ta delitev med Valentinijanom in Valensom izkazala za dokončno. Za kratek čas bi morali imperiji delovati v harmoniji. In res pod Teododij bi se celo na kratko spet združili. Čeprav je bila ta delitev tista, ki velja za odločilni trenutek, ko sta se vzhod in zahod vzpostavila kot ločeni kraljestvi.

Valentinijan se je odločil za zahodni del iz povsem nesebičnih razlogov, ne da bi iskal bogatejši in večji del. Pravzaprav je imel vzhod večja bogastva. Toda grožnja zahodu je bila daleč večja in zato se je Valentinijan odločil, da ji posveti osebno pozornost. Razdelitev je bila takšna, da je bila škofija Panonije in vse zahodno od nje pod Valentinijanovo oblastjo, preostali del Balkana in vzhod pa je pripadel Valensu.

Valentinijan je hitro uvidel potrebo po okrepitvi vojske, da bi se soočil z ogromnimi grožnjami, ki so se pojavile na severu. Za to je poskušal dvigniti status vojakov. Denar je bilo težko dobiti, zato je namesto tega mednje razdelil semena in zaloge, kar jim je omogočilo, da so v prostem času delovali kot kmetje in tako dopolnili svoj dohodek.

Komaj je prevzel nadzor nad zahodom in postavil svoj sedež v Mediolanumu (Milano), je imperij doživel vrsto barbarskih vpadov. Prvi so prišli Alemani, ki so prečkali Ren in zavzeli strateški bastion Moguntiacum (Mainz). Čeprav jih je na koncu v treh zaporednih bitkah premagal Valentinijev 'mojster konj', Flavij Jovin.
Zavedajoč se, da mora biti blizu kriznih točk, je Valentinijan preselil svoj sedež v Lutecio (Pariz) in leta 367 n. št. še severneje v Samarobrivo (Amiens), od koder je nadziral operacije na Renu in vodil pohode v Britaniji proti vdorom Sasov in Piktov britanskih provincah.

Čeprav se je kasneje leta 367 po Kr. še enkrat preselil, tokrat v Treviri (Trier), od koder je z veliko vojsko odkorakal po dolini reke Neckar in dosegel zmago v težki bitki v Schwarzwaldu.

Istega leta, 367 po Kr., je Valentinijan imenoval svojega starejšega sina Gratian kot soavgust na zahodu. Dokazati naj bi zelo uspešen poskus uvedbe nove dinastije, kajti 'Valentianinova hiša' bi morala biti dolgotrajna. Tudi kratki cesar Olybrius leta 472 po Kr. naj bi bil še vedno daljni potomec Valentinijana in njegove druge žene Justine.

Da bi plačal velike vojaške napore, potrebne v njegovem času, je bil Valentinijan prisiljen uvesti najvišje, najbolj zatiralske rimske davke doslej. Čeprav je to storil nerad in z iskreno skrbjo za revne.
V poskusu pravičnejše razdelitve finančnih bremen si je zelo prizadeval zagotoviti, da se privilegirana peščica ne bi več mogla izogibati plačilu davkov. Ustanovil je tudi urad 'branilca ljudstva', katerega vloga je bila pomoč revnim. V vsakem mestu je bil imenovan tak zagovornik, ki je bil pooblaščen za zaščito interesov revnih pred posegi privilegiranih slojev.

V verskih zadevah je bil Valentinijan kristjan, vendar voditelj z veliko manj verske gorečnosti kot kateri koli od njegovih neposrednih predhodnikov. Njegova vladavina je torej temeljila na politiki široke verske strpnosti.

Valentinijan je ostal v Nemčiji nič manj kot sedem let, ustvaril dovršene obrambne sisteme vzdolž Rena in koval zvestobe z različnimi barbarskimi plemeni. Na primer povezovanje z Burgundci, ki so bili tradicionalni sovražniki Alemanov. Sčasoma je na svojo stran reke naselil tudi številne miroljubne Nemce.

Naslednji vdor je sledil leta 374 našega štetja, ko so na vzhodu Recije Germani in Sarmati skupaj prečkali Donavo. Leta 375 AD se je Valentinijan odzval tako, da je svoj sedež preselil v Sirmij. Uspešno je pregnal barbare nazaj čez reko, okrepil obrambo in prešel na drugo stran Donave ter opustošil sosednja nemška ozemlja.
Ko so kasneje istega leta nekateri nemški delegati prispeli na pogajanja v Brigetio, ga je njihovo vedenje tako razjezilo, da se je zgrudil in umrl, najverjetneje zaradi srčnega infarkta (17. novembra 375).

Preberi več

Cesar Karin

Cesar Valentinijan II

Cesar Magnencij

Časovnica zgodovine ZDA: datumi ameriškega potovanja

Raziščite zgodovino ključnih ljudi, datumov in dogodkov na časovnici rojstva novega naroda – Združenih držav Amerike.

Zgodovina otoka Boracay na Filipinih

Boracay je bil stoletja tako rekoč skrivnost. Skriti dragulj v zahodnih Visayah, ki ga obiščejo le občasni pustolovski raziskovalci.

Zgodovina računalnikov Apple

Apple Inc. je eno največjih podjetij na svetu, ki so ga ustanovili Steve Jobs, Steve Wozniak in Ronald Wyne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Prva televizija: Popolna zgodovina televizije

Atene proti Šparti: zgodovina peloponeške vojne

Peloponeška vojna je bila starogrška vojna, ki jo je od leta 431 do 404 pr. n. št. vodila Delska zveza pod vodstvom Aten proti Peloponeški ligi pod vodstvom Šparte.