Starodavne Civilizacije Marec 2023

Avgust

Gaj Julij Oktavij
(63 pr. n. št. – 14 n. št.)

Bodoči cesar Avgust se je kot Gaj Oktavij rodil v konjeniški družiniRim23. septembra 63 pr. Njegov oče, Gaj Oktavij, je bil prvi v družini, ki je postal senator, vendar je umrl, ko je bil Oktavijan komaj štiri leta. Njegova mati je imela bolj prepoznavno povezavo. Bila je hči Julije, sestre Julija Cezarja.

Bil je nizke rasti, čeden in pravilnih proporcij in je imel tisto dobrino, ki je tako redka pri vladarjih – milost. Čeprav je imel slabe zobe in je bil na splošno šibkega zdravja. Njegovo telo je bilo pokrito s pegami, po prsih in trebuhu pa je imel veliko madežev.

O njegovem značaju pravijo, da je bil v mladosti krut, pozneje pa je postal blag. Vendar pa je to morda samo zato, ker je njegov položaj postal varnejši, zato se je potreba po surovosti zmanjšala. Kajti še vedno je bil pripravljen biti neusmiljen, ko je bilo potrebno. Bil je toleranten do kritik, imel je dober smisel za humor in imel posebno naklonjenost do igranja kock, vendar je svojim gostom pogosto priskrbel denar za stave.

Čeprav je bil svoji ženi Liviji Drusili nezvest, ji je ostal globoko vdan. Njegova javna moralna stališča so bila stroga (za pontifeksa (duhovnika) je bil imenovan pri petnajstih ali šestnajstih letih) in zaradi kršitve teh načel je izgnal svojo hčer in vnukinjo, obe po imenu Julija.

Oktavijan je služil pod Julijem Cezarjem v španski ekspediciji leta 46 pr. n. št. kljub občutljivemu zdravju. Prevzel naj bi višje vojaško poveljstvo v Cezarjevi načrtovani partski ekspediciji leta 44 pr. n. št., čeprav je bil takrat star le 18 let.

Toda Oktavijan je bil s svojima prijateljema Markom Agripom in Markom Salvidienom Rufom v Apoloniji v Epiru, kjer je dokončal svoje akademske in vojaške študije, ko je do njega prišla novica o Cezarjevem atentatu.

Takoj se je vrnil v Rim in med potjo izvedel, da ga je Cezar posvojil v svoji oporoki. Brez dvoma je to samo povečalo njegovo željo po maščevanju Cezarjevega umora.

Ko je prišel, je Oktavijan našel oblast v rokah Marka Antonija in Emilija Lepida. Zahtevali so kompromis in amnestijo. Toda Oktavijan tega odnosa ni hotel sprejeti. S svojo odločno držo mu je kmalu uspelo pridobiti veliko Cezarjevih podpornikov, vključno z nekaterimi legijami.

Čeprav mu ni uspelo prepričati Marka Antonija, da izroči Cezarjevo premoženje in dokumente. Zato je bil Oktavijan prisiljen razdeliti Cezarjevo dediščino rimski javnosti iz vseh sredstev, ki jih je lahko sam zbral. Takšna prizadevanja, da bi se izpolnila Cezarjeva volja, so znatno dvignila Oktavijanov ugled pri rimskem ljudstvu.

Tudi mnogi senatorji so nasprotovali Antoniju. Oktavijan, ki je bil takrat cenjen kot glavni Antonijev tekmec, je dobil status senatorja, čeprav še ni imel dvajset let.

Poleti 44 pr. n. št. je vodja senata Ciceron imel vrsto zloglasnih govorov proti Marku Antoniju, ki so postali znani kot 'Filipiki'. Ciceron je v mladem Oktavijanu videl koristnega zaveznika. Torej, ko je novembra 44 pr. n. št. Antonij zapustil Rim, da bi prevzel poveljstvo v severni Italiji, je bil Oktavijan poslan z blagoslovom senata, da se vojno proti Antoniju. Mark Antonij je bil poražen pri Mutini (43 pr. n. št.) in prisiljen k umiku v Galijo.

Zdaj pa se je pokazalo, da je Ciceron zagotovo izgubil nadzor nad mladim Oktavijanom. Če bi oba vladajoča konzula padla v bitki, je Oktavijan avgusta 43 pr. n. št. vkorakal v Rim in prisilil senat, da ga sprejme za konzula.

Tri mesece zatem se je srečal z Antonijem in Lepidom v Bologni in ti trije so sklenili dogovor, triumvirat. Ta sporazum med tremi najvplivnejšimi možmi Rima je popolnoma odrezal senat od oblasti (27. november 43 pr. n. št.).

Ciceron je bil ubit v proskripcijah, ki so sledile. Brut in Kasij, Cezarjeva glavna morilca, sta bila poražena pri Filipih v severni Grčiji.
Oktavijan in Marko Antonij, osvajalca pri Filipih, sta oktobra 40 pr. n. št. dosegla nov sporazum v pogodbi v Brundiziju.

The Rimsko cesarstvo je bilo treba razdeliti med njimi, Antonij je zavzel vzhod, Oktavijan pa zahod. Tretji mož, Lepid, ni bil več enakovredni partner. Zato se je moral zadovoljiti s provinco Afriko. Da bi še okrepil njun dogovor, se je Antonij poročil z Oktavijanovo sestro Oktavijo. Vendar ni minilo dolgo, preden jo je Antony zapustil in se vrnil k svoji ljubici Kleopatri.

Medtem se je Oktavijanov lastni ugled povečal z oboževanjem Julija Cezarja v začetku leta 42 pr. Niso ga smeli več naslavljati z 'Oktavijan', ampak je vztrajal pri tem, da ga imenujejo 'Cezar', in zdaj se je imenoval 'divi filius' - 'sin božanskega'.

Naslednja leta je izkoristil za krepitev svoje oblasti v zahodnih provincah. Tudi v tem času je Mark Agripa, Oktavijanov najzvestejši prijatelj, rešil Italijo pred grožnjo flote Seksta Pompeja, sinaPompej Veliki.

Ker je Lepid med spopadom s Sekstom Pompejem ostal ob strani, sta Antonij in Oktavijan ostala vladarja rimskega sveta. Antonij je odkrito živel s Kleopatro, egiptovsko kraljico. Oktavijanova navidezna skromnost in moralna strogost sta bili v močnem nasprotju z Antonijevim življenjem vzhodnega monarha na razkošnem egipčanskem dvoru. Rimske simpatije so torej očitno bile na strani Oktavijana.

Do leta 32 pr. n. št. se je dogovor, sklenjen v Tarentu (podaljšanje pogodbe iz Brundizija za štiri leta), strogo gledano končal in Triumvirat je prenehal obstajati. Oktavijan je poskušal ohraniti šarado, da v resnici ni imel nobenih pooblastil.

Ko se je Antonij ločil od Oktavije, je Oktavijan napadel tako, da je javno prebral Antonijevo oporoko, ki je povsem nezakonito prišla v njegovo last.
Ta oporoka ni obljubljala le velike dediščine njegovim otrokom po Kleopatri, ampak je tudi zahtevala, da se njegovo telo, če bi umrl v Italiji, vrne Kleopatri v Egipt. Antonijeva volja je bila kaplja čez rob. Kajti v vseh očeh Rima to nikoli ne more biti volja pravega Rimljana. Senat je napovedal vojno.

Pri Akciju na zahodni obali Grčije je 2. septembra 31 pr. n. št. prišlo do usodne bitke. Spet je Agripa poveljeval silam v imenu svojega prijatelja Oktavijana in zmagal.

Tako Antonij kot Kleopatra sta naredila samomor. Ogromni zakladi Egipta so pripadli Oktavijanu, sam Egipt pa je postal nova rimska provinca.

Oktavijanovo naslednje, zelo vprašljivo dejanje je bilo usmrtitev Kleopatrinega sina Cezariona. Caesarion je bil pravzaprav otrok Kleopatre in Julija Cezarja. Ker je bil Oktavijan Cezarjev posvojenec, je v bistvu ukazal smrt svojega polbrata.

Z zmago pri Akciju je Oktavijan dobil nedeljivo oblast nad rimskim svetom. Toda ta položaj je nekoč zasedal Julij Cezar. Oktavijan ni bil tisti, ki bi pozabil, kakšna usoda je doletela Cezarja. Da bi preprečil podoben propad, je moral ustvariti novo ustavo.

Zato je 27. januarja pr. n. št. Oktavijan v tako imenovani 'Prvi naselbini' šel skozi nenavadno zrežiran obred, v katerem je 'predal' vso svojo moč senatu – s čimer je obnovilRepublika.

To je bila povsem simbolična žrtev, saj je spet prejel večino iste moči. Celoten trud je bil natančno načrtovan in nadzorovan s strani njegovih podpornikov in sodelavcev. Oktavijan je za deset let pod svoj osebni nadzor prevzel življenjsko pomembne province Egipt, Ciper, Španijo, Galijo in Sirijo. Prav tako je bil stalno ponovno izvoljen za konzula od 31 do 23 pr.

Poleg tega je zdaj prejel ime 'Avgust', nekoliko arhaičen izraz, ki pomeni 'svet' ali 'čaščen'. Avgust je očitno dal prednost izrazu 'princeps' (prvi državljan), ki mu je bil podeljen, čeprav je obdržal tudi naziv cesar, da bi poudaril svoj položaj poveljnika vojaškega štaba.

Oktavijanov velik dosežek je prepričal senat, da ga je sprejel za voditelja rimske države, pri čemer je senatorjem pustil prostor za njihove politične ambicije.

Avgust je poleti 27 pr. n. št. odšel iz Rima v Galijo in Španijo, da bi pokončal nasilna plemena, in se vrnil šele leta 24 pr. n. št. Leta 23 pr. n. št. je Avgust tako hudo zbolel, da je sam mislil, da umira. Zdelo se je, da je bil ta stik s smrtjo nadaljnji odločilni trenutek v njegovem življenju. Kajti ko je ozdravel, se je znova lotil spremembe rimske ustave.

V 'Drugi poravnavi' se je Avgust odpovedal konzulatu in namesto tega mu je senat podelil dosmrtna tribunska pooblastila (tribunicia potestas).
Tribunicijska pooblastila so mu dala pravico, da skliče senat na seje, da predlaga zakonodajo v ljudski skupščini in da veto na vse zakone. Obnovljeno je bilo tudi njegovo poveljstvo nad 'njegovimi' provincami.

Leta 19 pr. n. št. mu je bila podeljena ne le konzulat (ki je trajal eno leto), temveč dosmrtna konzulska oblast. Njegova moč je bila nato neuničljiva. Avgust je imel enako moč kot najmočnejši politiki v Rimu in še vedno večjo moč v provincah cesarstva.

Ob smrti Lepida (12 pr. n. št.), neuspešnega tretjega triumvirja, ki je bil odstavljen s spravnim položajem pontifex maximus, je Avgust zase prevzel to najvišjo versko funkcijo. Morda je bil najvišji dosežek leta 2 pr. n. št., ko je senat Avgustu podelil novo čast. Odslej je bil pater patriae, oče države.

Avgust je bil nedvomno eden najbolj nadarjenih, energičnih in spretnih upraviteljev, kar jih je svet poznal. Izjemno daljnosežno delo reorganizacije in rehabilitacije, ki se ga je lotil v vseh vejah svojega ogromnega imperija, je ustvarilo nov rimski mir z blaginjo brez primere.

Po vzoru Julija Cezarja si je z gostovanjem pridobil resnično podporo ljudi igre , gradnjo novogradenj in z drugimi ukrepi v splošno dobro. Sam Avgust je trdil, da je samo v enem letu obnovil 82 templjev. Toda nadalje so bile velike nove zgradbe, kot so Apolonovo gledališče, Horologij (ogromna sončna ura) in veliki Avgustov mavzolej.

Tudi Avgustova desna roka Agripa se je lotil več velikih gradbenih projektov. Med temi so bili Panteon, ki so ga pozneje obnoviliHadrijan. Agripa je popravil tudi mestni vodni sistem in dodal dva nova akvadukta, Aqua Julia in Aqua Virgo.

Ena zgradba pa očitno manjka iz Avgustove vladavine – palača. Živel je v aprostorna hišana Palatinskem hribu, pri čemer se je očitno izogibal kakršnim koli simbolom monarhije. In čeprav se je še naprej imenoval »divi filius«, sin pobožanstvenega Cezarja, se je očitno izogibal kakršni koli obliki čaščenja lastne osebe, kot se je to dogajalo v vzhodnem svetu, kjer so vladarje sami pogosto častili kot bogove.

PREBERI VEČ: Rimski bogovi

Zdi se, da je Avgust najbolj cenil, da sta njegov osebni položaj in varnost imela koristi od vladanja v javnem interesu.

Avgust ni bil velik vojaški poveljnik, vendar je imel dovolj zdrave pameti, da je priznal, da je tako. In zato se je zanašal na Agripo, da se bo boril namesto njega. Po Akciju je Avgust le enkrat prevzel poveljstvo nad pohodom (kantabrijska vojna 26–25 pr. n. št.) v Španiji. Toda tudi tam se je na koncu moral zanesti na enega od svojih generalov, da bi vojno pripeljal do uspešnega konca.

Čeprav je Avgust kljub pomanjkanju vojaških veščin dosegel velike pridobitve na cesarskem ozemlju in tudi na položaju Rima. Najpomembnejša je bila brez dvoma osvojitev Egipta leta 30 pr. Nato je leta 20 pr. n. št. pridobil legionarjastandardiujeli Parti v bitki pri Carrhae leta 53 pr. n. št. preprosto tako, da so Partiji grozili z vojno.

Prav tako je Donavo postavil za mejo na vzhodu Evrope, potem ko so njegove sile v težkih pohodih osvajale alpska plemena in zasedle Balkan.

Toda njegovi poskusi, da bi reka Laba postala severozahodna meja imperija, so se končali z varijsko katastrofo in vsem je postalo jasno, da bo Ren prihodnja meja.

Pod Avgustom je bila vojska temeljito reorganizirana, okrepljena in napotena stran od Italije v province. Prav tako je preoblikoval državno službo in precej obnovil nekatere dele Rima, celo imenoval 3500 gasilcev pod vodstvom glavnega gasilskega častnika.

Nihče nikoli ni mogel predvideti uspeha Avgustove vladavine. Njegovo dolgo življenje je njega in njegovo družino samo še dodatno ustvarilo kot naravne vladarje v očeh rimskega ljudstva. Čeprav se je Avgustu izkazalo, da je ustvariti dinastijo zelo težko.

Sprva je očitno razumel svojega zvestega prijatelja Agripa kot svojega očitnega naslednika. In ko je verjel, da umira leta 23 pr. n. št., je svoj pečatni prstan res izročil Agripa. Ker njegova poroka z Livijo, sprejeto za prezgodnji porod, ni rodila otrok, so njegovi dedni načrti vključevali hčerko Julijo iz prejšnjega zakona s Skribonijo.

Preberi več: Rimska poroka

Če bi bila Julija leta 25 pr. n. št. poročena z Marcelom (sinom Avgustove sestre Oktavije), bi bil Marcel tudi potencialni dedič. Toda Marcel je umrl kmalu po letu 23 pr.

Ker je bil torej Agripa njegov edini možni naslednik, je Avgust svojemu prijatelju dal ločitev od obstoječe žene in poročil z ovdovelo Julijo. Agripa je bil 25 let starejši od svoje nove žene, vendar so se v zakonu rodili trije sinovi in dve hčerki. Avgust je sinova Gaja in Lucija posvojil za svoja.

Nato je leta 12 pr. n. št. umrl Agripa. Avgust se je zavedal, da bosta mlada fanta, če bo sam umrl, ostala brez skrbnika. Zato se je Avgust obrnil na dva odrasla sinova svoje žene Livije iz prejšnjega zakona. Naredil je starejšega sina,Tiberij, se loči od žene Vipsanije in se poroči z Julijo ter postane zaščitnik mladih princev.

Tiberij je močno ljubil svojo ženo Vipsanijo in močno zameril Avgustovim zahtevam, vendar je poroka sklenjena 12. februarja 11 pr.
Ker sta Gaj in Lucij umrla zgodaj v svojem življenju, je Avgustu ostal le en izbor naslednika – Tiberij, Livijin sin. In tako je 26. junija leta 4 nekoliko nerad posvojil prav tako neradi 44-letnega Tiberija, skupaj s 15-letnim Agripom Postumom, najmlajšim sinom Agripa in Julije.

Čeprav se je Postumus kmalu izkazal za nasilnega in popolnoma zlobnega posameznika, so ga poslali v izgnanstvo le tri leta pozneje.

V svojih zadnjih letih se je Avgust vse bolj umikal iz javnega življenja. Z namenom, da bi s Tiberijem odpotoval na Capri in nato v Beneventum, je zadnjič zapustil Rim leta 14 po Kr.

Na poti na Capri je zbolel in po štirih dneh počitka na Capriju, ko so se vrnili na celino, je August končno umrl. Umrl je v Noli 19. avgusta leta 14, le en mesec do svojega 76. rojstnega dne.
Truplo so odpeljali v Rim in ga veličastno pogrebili, njegov pepel pa so nato položili v njegov mavzolej.